Frančišek: Ne »zlorabljajte« liturgije, ker je vir veselja

Frančišek ob sprejemu v avdienco Društva učiteljev in vzgojiteljev liturgike ob njegovi 50-letnici poziva, naj se liturgija ne zanemarja, naj se ne ločuje od pastorale, in ponovno poudarja potrebo po akademskem preučevanju te tematike. doseči božje ljudstvo, kot je poudaril v svojem nedavnem apostolskem pismu Desiderio Desideravi.

Tiziana Campisi – Vatikan

Frančišek se je zahvalil Združenju profesorjev in doktorjev liturgike, ki trenutno praznuje 50. obletnico delovanja, za njegov prispevek k uresničevanju liturgične reforme v Italiji, ki jo je navdihnil Drugi vatikanski koncil. Avdienca v Klementinski dvorani Apostolske palače s člani organizacije je bila povod, da je papež spomnil, da proces omenjene reforme še vedno poteka, da zahteva poglobljen študij, čas, »strastno in potrpežljivo skrb« , »duhovno inteligenco in pastoralno inteligenco«, in potrebuje »formacijo za slavnostno modrost, ki je ni mogoče improvizirati in jo je treba nenehno izpopolnjevati«.

Papež je izrazil željo, da bi študijsko-raziskovalna dejavnost profesorjev in strokovnjakov za liturgiko še naprej prispevala s prenovljenim zagonom in jo »v dialogu peljala naprej«. »Kajti teologija lahko in mora imeti tudi sinodalni slog – zatrjuje papež –, ki vključuje različne teološke discipline in humanistične vede, ‘v mreži’ z institucijami, ki tudi zunaj Italije negujejo in spodbujajo liturgične študije.«

Nepogrešljiv posluh za krščanske skupnosti

Obstaja pa še en nujen vidik liturgije: to je »poslušanje krščanskih skupnosti«. Zato Frančišek poziva Združenje, naj svojega dela nikoli ne loči »od pričakovanj in potreb Božjega ljudstva«, ki se »treba vedno oblikovati, rasti, a ima čut za vero – občutek vere– pomaga mu razločevati, kaj prihaja od Boga, in ga resnično vodi k njemu, tudi na bogoslužnem področju«.

»Liturgija je delo Kristusa in Cerkve in kot taka je živ organizem, tako kot rastlina je ni mogoče zanemariti ali z njo slabo ravnati. To ni spomenik iz marmorja ali brona, ni nekaj iz muzeja. Liturgija je živa kot rastlina in jo je treba skrbno negovati. Poleg tega je liturgija vesela, z veseljem Duha«.

Ker bogoslužje poje hvalnico Gospodu, poudarja papež, naj ne bo žalostno, pogreb.

Naj ne bo ločevanja med teologijo in pastoralo

Frančišek vztraja, da liturgično delo »razločevanja in raziskovanja« ločuje »akademsko razsežnost od pastoralne in duhovne«, saj, kot je učil Drugi vatikanski koncil, ne sme biti ločnice »med teologijo in pastoralo, med vero in življenjem«. “

»Danes bolj kot kdaj koli prej potrebujemo povišano vizijo liturgije, da ne bi bila skrčena na upoštevanje preprostih podrobnosti, nesvetne liturgije, ki nas sili, da dvignemo oči v nebo, da začutimo, da sta svet in življenje so naseljeni s Kristusovo skrivnostjo; in hkrati liturgija z “nogami na tleh”, zaradi moških, ne daleč od življenja, ne s tisto svetovno ekskluzivnostjo: ne. To nima nobene zveze s tem. Bilo bi, obkrožajo ljudi. Oboje skupaj: obrnimo oči h Gospodu, ne da bi obrnili hrbet svetu.«

Primer Romana Guardinija

Papež ponavlja, kar je poudaril v svojem apostolskem pismu Želja Želeti te z dne 29. junija o liturgični formaciji, to je »potrebi najti ustrezne kanale za študij liturgije, ki presega akademsko sfero in doseže božje ljudstvo«. Pohvalil je prispevek liturgičnega gibanja in prispevek “tolikih učenjakov in različnih akademskih ustanov” in omenil zlasti Romana Guardinija, ki je znal dati sadove akademskega napredka na doseg roke, tako da je vsak vernik – začenši od mladi – lahko rastejo v živem poznavanju liturgije . Papež poudarja, da bi moral biti referenčna točka teolog in njegov pristop k liturgičnemu izobraževanju, da bi študij “združeval kritično inteligenco in duhovno modrost, svetopisemsko utemeljenost in cerkvene korenine, odprtost za interdisciplinarnost in pedagoško držo”.

tradicijo in umik

Vedno moramo ostati zakoreninjeni v tradiciji, a brez vračanja nazaj, pravi papež, zavedajoč se »duha sveta indietrismo (pojdi nazaj)”, moderno danes”, ki “misli, da iti h koreninam pomeni vrniti se nazaj”. Namesto tega gre h koreninam, da raste, kot drevo, “ki raste iz tega, kar izvira iz korenin”, ker Tradicija, nadaljuje Francisco, “gre k korenine« in »je zagotovilo prihodnosti«.

»Po drugi strani se indietizem vrača dva koraka nazaj, ker ‘tako se je vedno delalo’, je bolje. Gre za skušnjavo v življenju Cerkve, ki vodi v ‘sekularni restavratorstvo’, preoblečen v liturgijo in teologijo, a je posveten. In indietizem je vedno vsakdanjik”

In tudi nasprotuje resnici, odpadništvo je proti Duhu. Mnogi v liturgiji trdijo, da so »po tradiciji«, ugotavlja papež, v resnici pa so tradicionalisti in »tradicionalizem je mrtva vera nekaterih živih ljudi«, ki »z vračanjem nazaj ubijajo ta stik s koreninami«. Danes moramo biti previdni, opozarja papež, pred skušnjavo »nedietizma, preoblečenega v tradicijo«.

študij in molitev

Nazadnje Frančišek priporoča, kar se mu zdi »najpomembnejše«: združevanje študija z molitvijo, odpiranje uma, da, kot zahteva teologija, vendar v drži molitve.

»Naj bo preučevanje bogoslužja prepojeno z molitvijo in živim izkustvom obhajajoče Cerkve, tako da »premišljeno« bogoslužje vedno priteče, kakor iz življenjske krvi, iz živete liturgije«.

To je veljavno znamenje “za vse teološke discipline”, še bolj pa za liturgijo, sklene papež, ki slavi “lepoto in veličino Božje skrivnosti, ki nam je bila dana”.

Leave a Comment

Your email address will not be published.