Gospa jih je navdihnila, da so njeno podobo nosili po vseh domovih; danes slikajo ikone za Korejo, Aljasko…

Débora Martínez si ni predstavljala uspeha, ki bi ga lahko dosegle njene ikone na dan, ko je začela sodelovati v materini delavnici. Zdaj, pet let kasneje, nekaj od tega “analogije zakramentov” (kot bi jih imenoval sveti Janez Pavel II.), v obliki tablic, okrašenih s pigmenti, jih pošilja v tako daleč kot Koreja, Aljaska ali Argentina.

Vse sega v leto 1991, ko je Elena Muñoz, Déborina mati, naslikala svečo, da bi plačala romanje. Ta prva skladba je bila zelo priljubljena med njegovimi prijatelji. A šele leta 2002, ko Elena je dobila navdih v Loretu: podobo tega, kar se je zgodilo v hiši svete družine, prinesite domov. Na koncu potovanja so mu naredili prvo naročilo. Danes s hčerko Déboro naslika na desetine ikon na leto in jih pošlje v različne regije po državi.

Deborah Martinez.Za Déboro in njeno mamo je delavnica postala kraj srečanja z Bogom.

»Naše delo je del našega življenja, lastne vere. Delavnica je postala kraj srečanja z Bogomljudje nam pripovedujejo svoje osebne zgodbe in skupaj vidimo, kaj bi morali slikati. Ikone morajo imeti pomen, saj so za molitevimeti Devico, Kristusa ali svetnike prisotne doma,« je Debora povedala za Religion in Freedom.

Za 30-letnika ima ikonografija tako umetniško kot bolj duhovno plat. »Med delom molimo. Vsaka miza je osebno srečanje, če naslikamo Devico, imamo z njo intimen dialog,” pojasnjuje. Nekaj, kar Débora sama doživlja vsak dan v svojem življenju: “Z možem sva poročena tri leta in nimava otrok, bili so trenutki velike osamljenosti. Nekega dne, ko sem slikal Devico iz Fatime, sem odkril, kako je sestra Lucija čutila to isto osamljenostin Gospa mu je rekla, da je vedno z njim.”

Delavnica Debore Martinez.Débora je študirala stensko umetnost in je učenka mojstrov, kot je Giancarlo Pellegrini.

Če je ikonografija karkoli jasna, je to, da morajo te slike prikazati Boga prisotnega v vsaki hiši in pasijon v življenju kristjana. »To vedno pravim prva ikona Kristusa, ki jo imam, je v hiši mojih starševIn on je moj lastni oče. Že leta trpi za duševno boleznijo, ki vodi v zelo težke situacije, ki pa niso lepe. Moj oče je podoba Kristusa, ki jo imamda ga lahko srečam vsak dan,« komentira. Débora je študirala uporabno stensko umetnost in se učila tradicionalne ikonografije od mojstrov, kot sta Giancarlo Pellegrini ali Belorus Andrej Zharov.

Vera te mladenke vsak dan prepričuje, da so tudi te »žive deske« polne velikega upanja. »Ko sem videl očeta, to potrjujem Kristus je naredil vse novo. V slabih situacijah, ki jih morda imamo, je Kristus vedno prisoten. Zelo mi pomaga, ko vidim, kako je moja mama pripravljena opustiti vsako nalogo, da bi skrbela za mojega očeta, tudi če mora preživeti noč, da dokonča ikono. Uspenski, veliki slikar in pravoslavni teolog, pravi tako primarni namen ikone je spreobrnjenje samega ikonografa. Bog je vedno na prvem mestu in nikoli ne razočara, to dokazujemo z delavnico, ki nam daje v izobilju,« priznava.

Ikona svetega Janeza Pavla II.Pri mladi ženski zanimanje za to umetnost narašča zaradi potrebe po vrnitvi k izvorom.

Za Déboro se umetnost, ki jo izvaja s svojo mamo, v zadnjih letih močno vrača. “Na zahodu je zdaj a duhovna potreba po vrnitvi k izvoru. Veliko ljudi se težko približa ikonam, ker so njihove oblike ali položaji nekoliko čudni. Umetniki se odzovejo nekatere stvari so omehčane in uporabljene bolj vesele barve, vedno seveda ob spoštovanju tradicije. To kaže, da so ikone kot Beseda, nekaj, kar je živo« pravi mlada ženska.

Ikonografu se zdi pomembno promovirati to umetnost tudi v katoliških krogih. »Naši pravoslavni bratje so bili ki je varoval zaklad ikonografije, a prvih tisoč let zgodovine, torej takrat, ko je bil uveljavljen kanon tega načina slikanja, ni bilo pravoslavcev ali katoličanov, vsi smo bili eno. To smo lahko videli med pandemijo in pred svojim potovanjem v Kanado, ko je papež Frančišek molil pred ikono »Salus Populi Romani«. Tudi umetnost ikon je nekaj katoliškegain je del naše kulture,« pravi Débora.

“Poglej se, da ti bo v tolažbo”

Če obstaja ikona, ki jo Débora rada slika, je to Marijina. “V vsako hišo bi postavil podobo Device z otrokom. To je ikona, ki je nikoli ne naslikam do konca, vedno lahko gremo v to skrivnost. Devica poljubi svojega Sina, kot da bi pričakovala pasijon, a hkrati gleda gledalca, glej nate kot na svojo tolažboda sprejmem tvoje trpljenje,« je komentirala Débora.

Iconosycirios, kot se imenuje studio, ki si ga Debora deli z njeno mamo, slika ikone, ki jih častijo na mestih, kot je svetišče Os Gozos v Orenseju. Ustvarja tudi freske, kot je slika angelov varuhov v župniji María Madre del Hermoso v Madridu; postaje križevega pota, ki jih pošljejo v Korejo; in sveče, ki letijo v Mehiko, Združene države ali Argentino. Débora in Elena tudi slikajo ikone za posameznike, ki jih uspešno promovirajo na svojih socialnih omrežjihizvajajo dva tečaja na platformi Holydemia ter spletno trgovino z materiali za slikanje ikon: plošče, čopiči in pigmenti.

Deborah Martinez.Débora in Elena vodita spletne tečaje in imata trgovino z opremo za slikanje ikon.

Od septembra bo Débora nadaljevala sodelovanje s svojo delavnico na Cipru. Kot član Neokatehumenske poti 28. jun je bila poslanaz možem, za papeža Frančiška, iz Družine na misijonu na tem sredozemskem otoku. »Imela sva vse, o čemer sva sanjala, a nekaj pomembnega je manjkalo. Z možem sva ugotovila, da to imava vrednost ima le, če nas lahko približa Bogu. Privolil sem, da pustim ikone, če bi me prosil, on pa mi je hotel pripraviti še eno presenečenje, najprimernejšo destinacijo za nadaljevanje slikanja. Pravoslavni kraj, kjer je ikonografija zelo pomembna, predvsem pa lahko dal sem se v službo Cerkve kar koli zahteva od mene,« sklene.

Leave a Comment

Your email address will not be published.