»Grotesken in okruten prizor«: ko je Pedro Lemebel pisal o Zalo Reyes

»Grotesken in okruten prizor«: ko je Pedro Lemebel pisal o Zalo Reyes

Če je kaj ljubil Pedro Lemebel, je bila to popularna kultura. V svojih knjigah kronik je več kot en prostor namenil glasbi in nastopom. Na svojih straneh se je razširil na festival Viña, Don Francisca, Joan Manuel Serrat (v posebej znani kolumni), Madonno, Raphaëla, Rocka Hudsona, Cecilio ali Lucho Gatico.

To razsežnost, zakoreninjeno v kolektivnem nezavednem, razvija tudi v svojih oddajah na radiu Tierra, kjer bere svoje kronike. Pravzaprav na prostor, ki ga je postavil pesmaricain se ob glasbeni podlagi požene v branje.

Zato ne preseneča, da se je v tem prostoru skliceval na Zalo Reyes. Verjetno je moral videti njegov nastop na festivalu Viña leta 1983 ali v enem od svojih televizijskih nastopov v osemdesetih. Biseri in brazgotine, iz leta 1998, je povedal Reyes, preden je bil Zalo Reyes. V svojem slogu je rešil ljudske korenine človeka po Šopek vijolic.

»Skoraj sem ga srečal v teh Quintas de Recreo v poraščeni občini Recoleta. Sedemdeseta so se bližala koncu in popularna zabava, ki jo je utišala policijska ura, je uspela prikrito verižiti šejke in sandunge telesa v teh gostilnah in kolektivnih restavracijah s patio in ramo, kjer se je prebivalstvo zibalo v ritmu maraco cumbie, s tumbadoro, bongójem, timpani ter pallá in pacá heretične pachange mamba«.

»Bilo je tam, blizu Huechurabe, kjer so kolize ponavljale svoje meringe osvajanja, zamešane s sosedi, avtobusi in delavci. Bilo je tam, v znameniti Quinta Cuatro, kjer je bila noč guaracha neskončna rastlina paradižnika, noč, medlo osvetljena z visečimi čebulicami, ni bila noč brez Zala, črnolasega ušesca, ki je celo majhne otroke spravil v ples s svojo vročino. prasketajoče srce”.

Zasluge: Zgodovinski arhiv / Cedoc Copesa

Poleg tega je Lemebel poročal o tem, kdaj je – tako kot so Beatli zapustili Liverpool – Zalo Reyes odšla v nesmrtnost slave. »V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer so odmevale bombe in barikade protestov, ta melanholična obljuba ni bila izpolnjena. In Conchalí je gledal svojega Sparrowa, kako odhaja, navdušen nad uspehom tega televizijskega programa, ki ga je programirala umazana rokavica diktature. Tam, v rafiniranem cirkusu platna, v tistih zvezdniških spektaklih, kjer so balade brbotali Simonetti, Maldonado, Zabaleta ali Quincherosi. V teh programih Sheratona, v sobi L’Etoile, v okrožju na vrhu, je bil Zalo tisti prijeten pikant, ki je zabaval cuícose, ki so pili viski, in rekel za tišino: naveličan zvodništva tega petelina, María Fernanda, ampak on ljubi!”.

Poleg tega je pisatelj kritiziral televizijske prostore, ki jih je obiskoval Reyes. Med njimi je zvezda Césarja Antonio Santis, kjer je zaigral v kultnem trenutku s španskim hipnotizerjem Tonyjem Kamom.

“V dobro znanem prostoru z visoko gledanostjo, ki ga vodi César Antonio, stara lutka fifi na platnu, gospod Corales s Pinochetovih rojstnih dni, isti prijatelj voznik pirula iz Zala, ki ga je povabil k sodelovanju v hipnotični izkušnji. In za vso državo, pri zavesti ali ne, se je Zalo Reyes podredila negotovi igri ena, dva, tri, pojdi spat«.

»Takrat hipnotizer, Španec, ki se preživlja s sanjsko predstavo, reče Zalo: ti spiš, lepo spiš, ampak si lačna, lačna, da bi jedla jabolko, rdeče jabolko, ki ga imam v roki. Vzemi, tvoj je, pojej. Toda lažnivi hipnotizer je Zalo podal čebulo, ogromna čebula, ki jo pevec požrešno hrusta in mu na majico kaplja pikantni sok, ki mu teče iz prstov. In še naprej je jedel in žvečil ter se popolnoma oblil z grenkimi solzami tega čebulnega ponižanja. Kot bi vzdevek čebulni pevec, ki so mu ga nadeli bogataši, požrl samega sebe, v grotesknem in okrutnem prizoru.

Leave a Comment

Your email address will not be published.